Procesi globalizacije so nas privedli do pogosto nenavadnih paradoksov. Svet se zaradi komunikacijskih tehnologij »manjša« in zbližuje, strah pred neznanim in drugačnim pa povečuje. Kulturna potrošnja nas vse bolj enoti, po drugi strani se stopnjujejo boji za kulturno identiteto in »narcisizem majhnih razlik«. Govorimo o dobi postnacionalne, transnacionalne in kozmopolitske družbe, a v porastu so nacionalizmi, lokalizmi in fundamentalizmi vseh vrst. Navsezadnje, globalizacija naj bi pomenila prevlado svetovne perspektive v politiki, kulturi, ekonomiji…, a še preden se je izraz dobro uveljavil, smo že dobili tudi pojem glokalizacija. Lokalno, pravijo sociologi, je pomembno! Celo bolj, kot pred nastopom globalizacije.
V to nenavadno kakofonijo učinkov globalizacije se umešča tudi upravljanje z družbo in skupnim dobrim. Za moderno dobo je veljalo, da za interes posameznika in skupnosti skrbi država. Država je tista krovna politična in socialna tvorba, ki varuje zgodovinsko izbojevanje pravice posameznika kot državljana in človeka. Danes, v postmoderni dobi, je ta vloga vse bolj dvomljiva. Pritiski neoliberalizacije slabijo socialno državo. Obenem pa smo priča tudi procesom razdvajanja družbe od države, ki pomenijo izziv političnim in kulturnim pravicam. Politična zasnova moderne države je temeljila na principu etnično homogenizirane družbe. Nacionalna identiteta je bila relativno poenotena, enako kulturne prakse in dediščine. Danes je država kraj, kjer svoje pravice in dolžnosti uveljavljajo nove etnične in kulturne skupnosti, ki so družbeni prostor poselile z novimi tradicijami, identitetami in praksami. Mnogi med njimi, posebej žrtve prisilnega preseljevanja, so tudi povsem nezavarovani in nezaščiteni. Tudi to je družbena stvarnost postmoderne države.
Mar je potem nenavadno, da se naš čas, ob vsem odpiranju proti novim možnostim, izzivom in emancipaciji, hkrati imenuje čas negotovosti?
Projekt Zlati kamen, ki že drugo leto zapored izbira najboljšo slovensko občino, nam razkriva sociološko pomembna opažanja. V času povečane pretočnosti družbenega prostora, nepredvidljivosti globalnih tokov in dramatičnih vplivov svetovne ekonomije občine postajajo svojevrstni laboratoriji za kreativno upravljanje z negotovostjo. Nastajajo inovativne politike za razreševanje globalnih izzivov in lokalnih stisk, ki jih na državni ravni ni najti. Res, lahko sklepamo, da so občine zaradi svoje majhnosti in večjega nadzora nad lastnimi populacijami upravljalsko privilegirane, določene projekte lahko izpeljejo lažje in hitreje, ker je interes bolj jasno definiran, učinki pa prej vidni. Toda, ali se s tem argumentom že lahko obrnemo stran in občinskim dobrim praksam ne namenjamo pozornosti?
Prav nasprotno: občine, ki so prišle v ožji izbor za nagrado lansko leto, pa tudi letos, nam sporočajo, da je organizacija lokalnega življenja danes pomemben korektiv socialnim, ekonomskim in političnim dejavnikom, ki prihajajo od zunaj. Nad njimi kot posamezniki in država pogosto nimamo vpliva, toda prav v kontekstu lokalne samouprave in solidarnostne povezanosti manjših skupnosti je mogoče zasnovati družbene modele, ki so lahko pionirski zgledi za nacionalno in globalno delanje dobre družbe. Občine niso več preslikava makro politik države na mikro prostore lokalnih skupnosti, postajajo pomembno gonilo razvoja vizij, ki bi jih bilo smiselno proučevati tudi v okvirih upravljanja z večjimi skupnostmi prebivalstva. To je pomembna ugotovitev, ki nagradi Zlati kamen daje nove pomene. To ni več zgolj nagrada najboljšim, to je priložnost za skupno učenje od najboljših.
*Dr. Ksenija Vidmar Horvat je redna profesorica oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
