Spoštovane županje in župani ter ostali cenjeni gosti in udeleženci tega srečanja!
Slovenija, njene občine in njeni državljani živimo v nenavadni kombinaciji izobilja in pomanjkanja. Obkroženi smo z izobiljem naravnih lepot, z rodovitno zemljo, gozdovi, vodami vseh vrst ter vremensko raznolikostjo. Tudi drugih materialnih dobrin je v družbi veliko, od premičnega do nepremičnega premoženja vseh vrst. Sodobna tehnologija nas povezuje s celim svetom. Preko medijev in interneta nam je vsak hip dostopno milijone informacij in naše stike, posle in druge stvari lahko širimo daleč preko slovenskih meja. Demokratična ureditev, četudi še zdaleč ne idealna, nam omogoča svobodo mišljenja, gibanja in še marsičesa. Živimo v pretežno varni deželi, svobodno potujemo preko državnih meja, imamo stik z znanstvenimi, kulturnimi, športnimi in drugimi dosežki doma in po svetu. Vse to je resnično izobilje, ki se ga pogosto ne zavedamo dovolj. Je pač tako, da se ljudje tistega, kar imamo, pogosto zavemo šele tedaj, ko to izgubimo.
Kljub pravkar predstavljenemu izobilju pa Slovenci živimo tudi v vedno večjem pomanjkanju. Materialne dobrine smo si porazdelili tako, da jih imajo nekateri preveč in drugi premalo. Nič novega in nič posebnega sicer, kajti to se dogaja že vso zgodovino in v vseh svetovnih okoljih. Vendar to ne spremeni dejstva, da je vsaka družbena skupina, vsak narod in vsaka generacija vedno znova s takšno preizkušnjo izzvana v svoji zdravi pameti in moralno- etičnem čutu. Obilje in pomanjkanje namreč nista na svetu zato, da bi v prvem uživali in v drugem trpeli, pač pa zato, da bi nas naučila in spodbudila v osebnem in skupnem življenju najti in ohraniti pravo mero. Že stari filozof Konfucij je dejal, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Nauk o pravi meri, kot temeljnem vodilu zemeljskega življenja, so tudi kasneje v vseh delih sveta neštetokrat širili veliki modreci in njihovi učenci, pa vendar se je človeštva doslej dotaknil le v majhni meri. Zato nas nevidni zakoni stvarstva vedno znova z izmenjavo obilja in pomanjkanja potiskajo pred preizkušnjo, ki naj nam pomaga ubrati pravo pot lastne samorealizacije. Tisto pot, ki nas na eni strani varuje pred pohlepom, ki vodi v preveč, ter na drugi strani pred tisto vrsto strahu, ki vodi v premalo.
Polega materialnega pomanjkanja, ki se po Sloveniji v sedanji ekonomski krizi nezadržno širi in grozi, da bo povzročilo tudi širšo socialno krizo (njeni prvi udarci so že močno prizadeli določene sloje in skupine ljudi), trpimo Slovenci še mnogo bolj zaradi nematerialnega pomanjkanja. Kdor se tega ne zaveda, se je že močno oddaljil od svojega človeškega bistva, oziroma nima zadostne sposobnosti empatije. Slovenci dajemo v svojih predstavah nematerialnim vrednotam praviloma prednost pred materialnimi, saj se na vprašanja o hierarhiji vrednot najpogosteje odzivamo tako, da v sam vrh postavimo ljubezen, prijateljstvo, delavnost, poštenje, zdravje in podobne nematerialne vrednote. Toda v vsakdanjem življenju nas ta zdravorazumska presoja in globlji moralni občutki hitro zapustijo, saj nas očarajo in začarajo predvsem materialne dobrine in njihovi lastniki, seveda pa tudi posestniki družbene moči, oblasti, modnega videza in podobno. Visoki politiki, direktorji, bogataši in estradniki vseh vrst ter mnogi drugi nosilci materialnega ali drugačnega zunanjega blišča in ugleda nas očarajo in vodijo v poveličevanje proti-vrednot, to je vsega tistega, kar nas kot ljudi vodi v neavtentičnost, nečlovečnost in resnično minljivost.
Zakaj je vse to pomembno tudi za slovenske občine, njihove župane, občinske svetnike, njihove strokovne in druge sodelavce ter seveda za vse občane? Zato, ker so občine temeljne družbeno-teritorialne celice slovenskega prostora in kot takšne soustvarjajo in delijo usodo z državo in vsemi prebivalci Slovenije. Ne glede na institucionalno razmejenost države in lokalne samouprave ter ne glede na številne druge politične, pravne, kulturne in še kakšne razmejitve znotraj Slovenije, se bomo morali v prihodnje Slovenci počasi le spet predramiti in spoznati, da lahko v tej naši prijazni deželi in domovini preživimo in živimo kakovostno življenje le, če se resnično naučimo tudi sodelovati. Seveda ne vedno in v vsem. Kaj takega niti ni realno pričakovati. Pač pa vsaj tam, kjer gre za naše temeljne skupne dobrine. In če se morebiti ta hip tudi pri opredelitvi teh dobrin še ne znamo zadosti poenotiti, pomislimo le na eno izmed njih: na naše otroke. Vsaka naša sedanja misel, občutje in dejanje prinaša posledice tudi njim. Naša odgovornost do prihodnjih rodov je velika. Pomislimo le, kako danes prejemamo dobro in slabo iz preteklosti, ki so jo zaznamovali naši daljni pred(hod)niki, ter iz tiste bližnje preteklosti, v kateri smo si na eni strani izborili našo samostojno državo in postali enakopraven subjekt v evropski in svetovni skupnosti, na drugi strani pa smo ob sicer marsikaterem pozitivnem dosežku soustvarili tudi sedanjo etično, ekonomsko in socialno krizo.
Občin je v Sloveniji veliko. Preveč. Mnoge se soočajo z resnimi problemi. Nekateri od teh so posledica visoke stopnje državne centralizacije, drugi politizacije občinskih zadev, tretji pomanjkanja denarja, vse občine pa so seveda še posebej prizadete tudi z že omenjeno splošno krizo. Veliko občin je ekonomsko odvisnih od države. Kako se rešiti iz teh zagat, ki ogrožajo razvoj lokalne samouprave?
Na tem mestu ne želim ponujati pravnih, finančnih, ekonomskih in podobnih receptov za preseganje takšne situacije. Želim le opozoriti na dejstvo, da nobeden od takšnih receptov ne more dolgoročno uspešno delovati in prinesti želenega uspeha, če nima zdravega temelja. Zato v nadaljevanju predstavljam še nekaj misli o tem temelju.
Veliko število slovenskih občin nas pravzaprav ne sme presenečati. Tako kot smo Slovenci kot narod dolga desetletja hrepeneli po samostojni državi, se je na slovenski mikro-ravni emancipatorno hrepenenje prebivalcev, pomešano z lokalnimi interesi, uresničilo v množičnem ustanavljanju občin. Četudi je to pripeljalo do velike teritorialno-politične razdrobljenosti ter do razpršenosti in relativne šibkosti lokalnih energij, kar je seveda neizogibno vodilo v krepitev državnega centralizma, pa je (bila) v vsem tem tudi pomembna dobrobit. Potencialno lahko namreč iz mnoštva občin, ki so se, bodisi s pomočjo državne naklonjenosti bodisi zaradi njene načelne ali nenačelne tolerance, prepoznale kot temeljne enote lokalne samouprave in tako vzpostavile svoje primarno samozavedanje in samozavest, zgradimo mnogo bolj kohezivno družbo, kot pa bi bilo to mogoče, če bi te temeljne emancipatorne lokalne energije, hrepenenja in interesi nikoli ne zaživeli v svoji primarni eksistenčni in funkcionalni biti in naravi. Tako imamo zdaj na voljo praktično vse temeljne zidake za izgradnjo kakovostne družbe, in sicer tako na širši lokalni kot tudi na nacionalni ravni. Seveda pa mora biti za dosego omenjene kakovosti izpolnjen še nek ključni element: zrelost.
Zgoraj omenjeni temelj za izhod iz krize in dolgoročno vzpostavitev kakovostne družbe je mešanica dvojega. Na eni strani pravih etičnih, pravnih, političnih in drugih vrednot, na drugi strani pa iskrene in močne zavesti o nujnosti sodelovanja. Slednjega ne more biti brez prvega, in obratno. Če ni pravega vrednotnega temelja, potem je vsako sodelovanje zaradi vseh vrst egoizmov, pohlepa, prevar in nasploh nespoštovanja obsojeno na neuspeh. Po drugi strani brez sodelovanja ni mogoče vzpostaviti širšega in čvrstega zavedanja o skupnih družbenih vrednotah. Celoto obojega pa je mogoče vzpostaviti le z ustrezno zrelostjo. Slovenci v tem pogledu še nismo dozoreli, ne na državni ne na lokalni ravni, pri čemer nekatere opazne izjeme to dejstvo le potrjujejo oziroma dodobra razgalijo.
Ko postane posameznik polnoleten, mu pripišemo polno opravilno sposobnost. Z njo postane v svoji individualnosti emancipiran. Toda polnoletnost še ni življenjska zrelost. Človek dozori v celovito osebnost, ko se nauči konstruktivno povezovati in sodelovati z drugimi, ko se torej hkrati dojema kot individuum in kot pripadnik te ali one skupnosti in družbe nasploh. Podobno tudi občine dosežejo svojo pravo zrelost šele takrat, ko se začnejo v svojem delovanju konstruktivno (tudi solidarno) povezovati z drugimi občinami. Upoštevaje uporabljeno prispodobo lahko rečemo, da je vsaka občina postala polnoletna s svojo ustanovitvijo, ko ji je bila individualno pri(po)znana polna opravilna sposobnost. Njeni naslednji razvojno konstruktivni koraki pa so lahko le koraki v smeri dozorevanja.
Občina kot organizirana lokalna oblast in kot skupnost občanov eksistenčno in funkcionalno dozori takrat, ko sebe ne dojema več zgolj kot cilj, pač pa predvsem kot sredstvo. Ne glede na vedno prisotne težke preizkušnje in izzive lahko začne živeti polno življenje šele, ko postane koristna tudi širši samoupravni lokalni sferi ter celotni družbi, organizirani v okviru države, seveda pa v določeni meri tudi preko državnih meja, ko gre za medobčinsko in drugačno mednarodno sodelovanje. Pri tem mora seveda še vedno ostati ozaveščena o svoji individualnosti in le to v pravi meri nenehno krepiti. Toda z vsakim korakom v smeri povečevanja ali ohranjanja svojega materialnega in nematerialnega bogastva ter sposobnosti za pomoč svojim in drugim prebivalcem mora nuditi več tudi širšemu družbenemu okolju, kar se ji prej ali slej povrne predvsem v dobrem. Seveda je to idealizirana podoba, ki v družbeni praksi nikoli ni povsem uresničena oziroma izpolnjena. Toda usmeritev k njej in prizadevanje za njeno uresničitev je edina prava pot, ne glede do katere točke v danem časovnem okviru prispemo. To je pot kolektivnega dozorevanja, ki lahko edina pripelje do tistega relativnega materialnega in predvsem tudi duhovnega blagostanja, ki ga danes tako pogrešamo.
Slovenska občinska pokrajina je zelo slikovita in raznolika. Nekatere občine so že dolgo na poti dozorevanja, druge so zadostno stopnjo zrelosti že dosegle, tretje so šele na začetku te poti. Tudi to srečanje predstavnikov občin, konferenco Zlati kamen, vidim kot korak v smeri dozorevanja in predvsem tudi kot zgled, ki ga lahko občine ponudijo našim političnim strankam in drugim odločilnim akterjem na ravni države. Izmenjava izkušenj, kritične razprave, pripoznavanje mnogih dobrih praks in razvijanje novih ter ne nazadnje iskanje možnih poti za medobčinsko sodelovanje – vse to je prava pot, prava usmeritev, dober zgled. To je tudi pot, ki nam bo prinesla globlje spoznanje o obstoječem izobilju, ki nas obdaja, ter o tistem pomanjkanju, ki je posledica (pre)velikega usihanja temeljnih etičnih in drugih družbenih vrednot ter (pre)velikega upada zavesti o nujnosti povezovanja in sodelovanja.
Veliki mislec je nekoč dejal, da v tem našem zemeljskem življenju resnično šteje le tisto, kar storimo dobrega za druge. K temu naj dodam, da nas le takšno ravnanje pelje tudi v tisto pravo mero izobilja, ki je človeku in njegovim skupnostim, tudi občinam, eksistenčno in razvojno primerno. Seveda pa moramo, če želimo delati dobro drugim (in drugi nam), najprej zrasti v svoji individualni moči in modrosti, pri čemer nam na vsakem koraku lastnega zorenja še kako pomaga, če se že sproti odpiramo in povezujemo z drugimi ter od njih tudi učimo.
(uvodni nagovor k 6. Dnevom občin in srečanju županov:
Zlati kamen, Brdo pri Kranju 13.3.2012)
