Transparentnost in integriteta sta pomembna, morda celo odločilna gradnika protikriznih strategij. Tržno gospodarstvo kot koncept deluje le kot transparenten sistem, kjer imajo udeleženci enak dostop do informacij. Nič drugače ni z demokracijo: deluje le kot odprta igra, kjer ima vsak na voljo ključne informacije. Če državljani ne čutijo, da sta ti dve vrednoti vtkani v celotno družbeno tkivo na vseh ravneh, se v zaostrenih razmerah pač postavijo nasproti politiki.
Gibanje »gotof si« je šolski primer tega, kam lahko pripelje nepregledno delovanje zunaj pogleda javnosti. Skoraj smo že pozabili, kaj je bil povod za gnev ljudstva: kamere za nadzor hitrosti. Težava ni v tem, da naj bi bil v celotnem projektu izigran javni interes na račun zasebnega, pač pa v tem, da o projektu ne vemo skorajda nič. Je bil projekt koruptiven? Morda – toda tega zares ne vemo. Preprosto nimamo dovolj podatkov, da bi o temu lahko sodili. Je bil finančno neustrezno pripravljen in bi lahko občini škodoval? Verjetno, glede na oceno pogodbe, ki jo je pripravilo finančno ministrstvo. Ampak iz tega samo po sebi še ne sledi, kar preberemo v medijih: da je šlo za koruptivno ravnanje in načrtno izigravanje javnega interesa. Smo o tem slišali kakšen konkreten podatek? Ne. Je kdorkoli analiziral celoten posel, omenil, da so zloglasni elektronski lovci na prehitre voznike le manjši del sistema za inteligentno krmiljenje celotnega mariborskega prometa? Ponavljamo, o poslu med občino Maribor in podjetjem Iskra Sistemi vemo zelo malo, ali skoraj nič. Tega niso krivi mediji. Kriv je celoten slovenski politični establišment, ki praviloma deluje na tak, torej povsem netransparenten način.
Posledica netransparentnosti je ta, da je mogoče s pomočjo namerno plasirane delne informacije manipulirati po mili volji z javnim mnenjem. Ponovno, nič ne vemo o mariborskem pametnem omrežju, a Kangler je vseeno obsojen in »gotof«. Ne želimo braniti mariborskega župana, a v primeru posla z Iskro je obtožen in obsojen vnaprej in brez dokazov – in to je bilo mogoče predvsem zato, ker posel ni bil narejen pregledno in ker javnost ni poznala bistvenih elementov. Nauk: kar se je zgodilo Kanglerju, se lahko zgodi komurkoli, ki ne deluje na pregleden način – in to ne glede na to, ali je konkreten posel problematičen ali ne.
Druga stvar: verjetno je pogodba med mestno občino Maribor in investitorjem res sporna. A to ne pomeni, da je sporen princip javno zasebnega partnerstva kot tak. Je narobe, če občina gradi sodoben in inteligenten sistem krmiljenja prometa in če v kriznih razmerah poišče možnost, da naložbo financira s pomočjo glob za prehitro vožnjo? Verjetno ne, če je posel narejen po črki in duhu zakona, dosledno meri na javni interes in je pregleden, torej javnost pozna vse bistvene elemente. Če bi bili vsi ti pogoji izpolnjeni, bi bil ta dogovor sporen le za tiste, ki menijo, da se posameznik lahko sam odloča, ali bo spoštoval prometne predpise ali ne.
Toda mariborski posel ni bil izveden na tak način. Ker o tem poslu vemo zelo malo, ponuja primer imenitno priložnost za zavajanje. Populizem zelo pogosto uporablja logično zvijačo, kjer posamezen primer, ki je nedvomno sporen, predstavi kot vzorec za splošno pravilo. Na primer: mariborska pogodba o javno-zasebnem partnerstvu je sporna, torej je sporno javno-zasebno partnerstvo v celoti. V naslednji fazi zavajanja populisti naredijo še en obrat: pogodba je sporna, KER gre za javno-zasebno partnerstvo. Z zornega kota logike je tako sklepanje neveljavno, napačno. A prisluhnite pozorno javnemu govoru v Sloveniji in videli boste, kako je ta vzorec zavajanja priljubljen v našem prostoru.
Izvirni greh pa je netransparentnost. Kjer so stvari jasne in pregledne, je prostora za zavajanje veliko manj. Preglednost je pogoj, da demokracija deluje. In pri nas te preglednosti ni dovolj. Koliko občin na primer objavlja rezultate občinskih razpisov? Koliko jih objavi utemeljitve in omogoči vpogled v sam izbor zmagovalcev razpisa? Skorajda nobena. A pri tem lokalnim skupnostim država ne daje ravno dobrega zgleda, saj s številnimi državnimi razpisi ni dosti drugače: ne zvemo rezultatov, kaj šele, da bi objavili utemeljitve. Ljudstvo ima seveda za to svojo razlago: »saj že vemo, kako se ta sredstva dodeljujejo«. A tega potrpljenja je morda konec.
Pogoj za delovanje demokracije je okolje, kjer javni subjekti delujejo javno, torej pregledno. Med glavnimi nameni celotnega projekta Zlati kamen je ustvariti okolje, kjer so podatki na lokalni ravni dostopni in pregledni ter kjer se politike ocenjuje s pomočjo kazalnikov o dejanski uspešnosti – in ne s pomočjo delnih, iz konteksta iztrganih resnic, ki se jih ponavlja dovolj na glas. Samo trezna analiza na temelju konkretnih podatkov ponuja pot iz krize. Katerakoli druga pot kot vse kaže pripelje le do letečih granitnih kock.
