Država v Sloveniji sega daleč in marsikam. V nekaterih sferah družbenega življenja se že zavedamo problematičnosti njenega vpliva. V nekaterih sferah pa je njena prisotnost nekako pričakovana. Pri tem seveda mislim na vse, kar ima oznako “javno”. Lokalna samouprava ni izjema: občine, ne glede na to, kako majhne so, funkcionirajo kot mini državice. Takšna so pravila in zakoni. Pa vendar: mora biti “javno” res tudi pojmovano, vodeno in upravljano kot “državno”?
Poigrajmo se za trenutek z mislijo, da bi bile občine del zasebnega sektorja. Že zdaj imajo veliko lastnosti, ki jih sicer srečujemo v korporacijah. Imajo, tako kot podjetja, svojo upravo (župana in ekipo). Razpolagajo z imetjem (občinsko infrastrukturo), ki jim omogoča ponujanje storitev za meščane (šolstva, zdravstva, komunalnih storitev). Imajo tudi svoj trg (meščane, ki plačujejo storitve neposredno in preko davkov) in ne nazadnje konkurenco – druge občine, kamor lahko meščani prenesejo svoj “posel” (investicije, davkoplačevalski denar), če tam dobijo boljše razmerje med kakovostjo (življenja) in ceno (storitev, višino davkov). Manjka jim sicer zelo pomemben dejavnik: aktiven lastnik, ki bi od uprave terjal rezultate. Tega aktivnega lastnika bi sicer lahko videli tudi v volilnem telesu, vendar so vzvodi vplivanja preveč posredni, da bi dajali konkretne rezultate.
Ker lahko dobiček za enega od deležnikov v prej opisani sliki pomeni izgubo za drugega, je lastništvo v lokalni samoupravi verjetno neizvedljivo in skoraj gotovo škodljivo (vsaj za ranljive družbene skupine). Vprašljivo je tudi delovanje trga: potrošniška zvestoba lokalnemu okolju je zelo visoka, ker smo tam pognali korenine, si zgradili hišo, vpisali otroke v vrtce in šole, dobili zaposlitev… Težko je ob tako močni navezanosti “odnesti svoj posel drugam”. Vendar: časi se spreminjajo in z njimi se spreminjamo tudi ljudje. Naši otroci verjetno ne bodo takšni lokalni patrioti, kot smo mi. Imeli bodo drugačen vrednostni sistem, zelo verjetno tudi višje potrošniške zahteve in pričakovanja, ki jih bodo s pomočjo sodobnih tehnologij aktivno in preprosto uveljavljali.
Občinske uprave imajo možnost izbire. Lahko počakajo na neizbežno spremembo generacij in miselnosti, ali pa že danes vzamejo najboljše iz zasebnega sveta. Ta ni nujno samo korporacijski, tudi na ravni gospodinjstev in posameznikov je skrbno gospodarjenje splošno sprejemljiv način delovanja. Ali je izvedljiv tudi v lokalni upravi? Da, dokazano. Postojna, denimo, je zasebnega partnerja sprejela v upravljanje tako rekoč svetega javnega dobrega – naravne dediščine. Ne da bi občani to zahtevali, je izboljšala svoj produkt (omogočila brezplačno uporabo brezžičnega omrežja in brezplačne prevoze z avtobusom). Kako se bo to odrazilo na naslednjih volitvah, bomo šele videli, že danes pa lahko ugotovimo vsaj eno: da se ji je povečal trg. V zasebni poslovni sferi je to nekaj dobrega: za lastnike, upravo, potrošnike, zaposlene, in, ne nazadnje, za konkurenco, saj ta nima časa za spanje na lovorikah.
*Martina Merslavič je vodja korporativnega komuniciranja v družbi Siemens d.o.o.
