Če hočemo oceniti stopnjo centraliziranosti neke države, je najboljše merilo poraba javnega denarja. Večji delež javnih sredstev, porabljenih na lokalni ravni, pomeni močnejšo lokalno samoupravo. Manj sredstev na lokalni ravni in več na ravni države pa pomeni visoko stopnjo centraliziranosti.
Poglejmo najprej javno porabo v celoti. Zanimive podatke o tem prinaša analiza, ki jo je v sodelovanju z Evropsko komisijo objavila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Po podatkih te analize Slovenija po javni porabi ne izstopa in je uvrščena v zlato sredino med članicami EU. Je na 13. mestu tako po sredstvih za javno porabo na prebivalca kot po deležu BDP, namenjenem za javno porabo. Po tem deležu Slovenija sicer nekoliko zaostaja za evropskim povprečjem – a upoštevati moramo, da analiza OECD pretresa podatke iz let 2017 in 2018 – povprečne vrednosti za EU tako vključujejo tudi podatke za Veliko Britanijo.
28 članic EU je za javne namene v povprečju porabilo 45,8 odstotka BDP. Največji delež v ta namen porabi Francija: 56,5 odstotka. Seveda ne smemo pozabiti, da so v teh sredstvih zajeti tudi obrambni proračuni. Najmanjšo javno porabo ima Irska – le 26,1 odstotka BDP. Slovenija porabi za javne namene 43,1 odstotka BDP.
Če pogledamo sredstva na prebivalca, je zaostanek Slovenije za povprečjem nekoliko večji: povprečna javna poraba na prebivalca v EU znaša 13.728 evrov na leto, v Sloveniji 9.025 evrov.
Stvari postanejo drugačne, če pogledamo, s kolikšnim deležem teh sredstev upravljajo na lokalni ravni. V povprečju članice EU porabijo na lokalni ravni tretjino vseh javnih sredstev (33,5 odstotka). Pri nas je ta delež manjši od petine (19,1 odstotka). To uvršča Slovenijo na 19. mesto med članicami EU. Lokalni upravi namenjajo manjši delež javnih sredstev na Malti in Cipru, v Grčiji, Irski, na Portugalskem, v Luksemburgu, Slovaški in Madžarski. Večinoma gre za države, ki so na jugu ali vzhodu celine. V primeru Luksemburga, Malte in Cipra gre za zelo majhne države.
To ne pomeni, da je nizka stopnja lokalne javne porabe trdneje povezana z velikostjo države. Ne nazadnje je na prvem mestu seznama Danska, ki zagotovo ne sodi med velike evropske države. Na Danskem porabijo na lokalni ravni kar dve tretjini vseh javnih sredstev. Povedano drugače: znesek lokalnih javnih sredstev na prebivalca je na Danskem desetkrat večji kot pri nas (17.240€ : 1.721€). Danska izstopa tudi po velikosti občin – ima torej sistem z močnimi občinami in izjemno stopnjo decentralizacije.
Bi lahko torej sklepali, da je javna poraba na lokalni ravni povezana z velikostjo občine? Res je, da imajo tri članice EU z največjo stopnjo decentralizacije javnih sredstev občine, ki so po številu prebivalcev močno nad povprečjem. Španija in Nemčija, kjer na lokalni ravni porabijo polovico javnega denarja, imata majhne občine, a z močnimi regionalnimi enotami. Veliko javnega denarja porabijo na lokalni ravni na Finskem, kjer so občine med najmanjšimi. Na drugi strani je Bolgarija. V povprečju imajo bolgarske občine več kot 26.000 prebivalcev, torej trikrat več kot slovenske. A lokalni delež javne porabe je približno enak slovenskemu: ena petina ali 20 odstotkov.
Organizacijske strukture – močne občine ali kombinacija občin z širšimi enotami, kot so na primer regije – so pomembne. Same po sebi pa še ne prenašajo moči na lokalno raven. Če povemo drugače, reorganizacija lokalne samouprave, spreminjanje števila občin, uvajanje regij – vsi ti ukrepi so le metanje peska v oči, če niso podprti tudi s spremembo financiranja lokalnih skupnosti.
