Na število prebivalcev v nekem kraju v grobem vplivata dva dejavnika: priseljevanje in »narava«, torej naravni prirast, ki ga tvorita število rojstev in smrti. Priseljevanje je pomemben aspekt atraktivnosti kraja: ljudje se selijo tja, kjer se jim zdi, da bodo lahko živeli bolje. Bolj zapletena je »narava«. Naravni prirast je v analizah mest pogosto atribut »vitalnosti« kraja, karkoli to že pomeni. Zlasti v krajih, ki se hitro starajo in kjer naraščanje prebivalstva ni samoumevno, je ta prirast močno zaželena lastnost.
Poglejmo najprej zadnje podatke o priseljevanju. Naša metoda uporablja petletne podatke in na ta način do neke mere nevtralizira hitra nihanja relativnih vrednosti pri majhnih krajih. Prva ugotovitev: novi podatki, stari trendi.
Večina slovenskih občin ima negativni selitveni prirast: v Sloveniji je več krajev, od koder se ljudje odseljujejo, kot je občin, kamor se priseljujejo. Natančneje: negativni selitveni prirast ima 122 krajev, pozitivnega pa 83. Pri šestih občinah je vrednost kazalnika blizu 0.
Vrednosti so precej različne: pri 12 občinah lahko govorimo o zelo velikem selitvenem prirastu. Po naših merilih je to več kot 40 prebivalcev na 1.000 v petih letih. Ponovno je prepričljivo na prvem mestu Škofljica s selitvenim prirastom 110 na 1.000 prebivalcev v petih letih. Z drugimi besedami, v petih letih se je na račun priseljevanja število prebivalcev povečalo za 11 odstotkov – in bi bilo za ta odstotek večje, ko bi ne bilo tudi naravnega prirasta.
Pri naravnem prirastu so gibanja nekoliko drugačna. Število občin s pozitivnim naravnim prirastom je nekoliko večje od tistih, kjer je ta vrednost negativna. Natančneje: v 113 občinah je naravni prirast pozitiven, v 93 negativen, v petih pa je vrednost blizu ničle.
Zelo visok naravni prirast po naših merilih (in za slovenske razmere) ima 7 krajev: kumulativni naravni prirast v teh krajih je večji od 30 na 1.000 prebivalcev v petih letih. Na drugi strani spektra je devet krajev, kjer je ta prirast manjši od -30 na 1.000 prebivalcev. Največ krajev z visokim naravnim prirastom je v ljubljanski okolici: prav na prvem mestu je Komenda z vrednostjo 47. To pomeni, da so v Komendi na 1.000 prebivalcev imeli za 47 več rojstev od smrti.
Če seštejemo naravni in selitveni prirast, dobimo skupni prirast. A posebej zanimivo podobo dobimo, če opazujemo oba kazalnika – torej naravni in selitveni prirast – skupaj.
Glede na vrednosti obeh kazalnikov hkrati, lahko občine razdelimo v več skupin. Pri prvi skupini lahko govorimo o rastočih občinah, ki so obenem atraktivne in vitalne: obe vrednosti sta torej pozitivni in nadpovprečni. Takšnih krajev je 15, med njimi pa je tudi Ljubljana, še sedem takšnih občin pa je v ljubljanski okolici.
Ponovno je precej več občin, kjer sta obe vrednosti kazalnikov izrazito negativni, torej nižji od -10. Takšnih krajev je 24. V petih občinah sta obe vrednosti celo nižji od -20. V praksi to pomeni, da se število prebivalcev v petih letih na račun odseljevanja zmanjša za več kot 2 odstotka, prav tako pa tudi na račun negativnega naravnega prirasta. Najslabše vrednosti prirasta ima Osilnica, kritične vrednosti pa imajo še Hrastnik, Šalovci, Cankova in Lendava.
Posebej zanimive so občine, kjer so vrednosti kazalnikov visoke, a z nasprotnim predznakom. Gorenja vas – Poljane in Tabor sta po visokem naravnem prirastu prav na vrhu seznama krajev, a prebivalci se vendarle od tod odseljujejo. Stanje je obrnjeno v Hodošu, Poljčanah in Veliki Polani: nizek naravni prirast in priseljevanje. Najbolj izstopa Gornji Grad: občina, ki je po selitvenem prirastu na 1.000 prebivalcev na visokem 12. mestu ima najnižji naravni prirast med vsemi kraji v Sloveniji. V petih letih se število prebivalcev na račun naravnega prirasta v kraju zmanjša za kar 8,7 odstotka. Ob tem pa je priseljevanje precejšnje.
