Projekt Zlati kamen praviloma prinaša dobre vesti. Spodbujati želimo dober in pameten razvoj lokalnih skupnosti. Postavljanje na sramotilni steber navadno prepuščamo drugim. Ob tem pa ne smemo in ne moremo spregledati tistih stališč, ki želijo razvrednotiti dobre lokalne politike, pri tem pa ne uporabljajo ne podatkov, ne poštenega sklepanja. Te dostikrat zelo populistično nastrojene teze so kot virus. Ker ponujajo hitro olajšanje za našo bolečino (živimo slabo, torej ukinimo občine in nam bo bolje), se jih radi oprimemo. Mediji jih vztrajno ponavljajo in s ponavljanjem postane tudi največji nesmisel samoumevna resnica, o kateri sploh ni več potrebno razpravljati. Te teze postanejo stereotip, mit.
Objavljamo kratek pregled petih »mitov« o slovenski lokalni samoupravi, ki smo jih v zadnjih letih pretresli s pomočjo analitičnih podatkov. Prispevke, kjer smo problematiko obravnavali podrobneje, najdete med povezanimi članki na dnu strani.
1. MAJHNE OBČINE SO NEUČINKOVITE.
Res je, da so manjše občine porabijo nekoliko več na prebivalca kot večje – toda to se da s podatki zares dokazati le za zelo majhne občine, torej tiste z manj kot 2.000 prebivalci. A odhodki na prebivalca niso edino merilo učinkovitosti – številne večje občine lahko delujejo na videz zelo poceni, a to občanom ne pomaga dosti, če občinska uprava in politika ne naredita prav dosti za javno dobro. Po drugi strani vsako leto med mikroobčinami odkrivamo posamezne primere zglednega delovanja. Povedano drugače: učinkovite občine najdemo med velikimi in med majhnimi. In obratno.
Mit o vnaprejšnji neučinkovitosti majhnih občin = OVRŽEN.
2. OBČINE PORABIJO VELIKO.
Odhodki slovenskih občin so v letu 2013 pomenili 9,7 odstotka bruto družbenega proizvoda, kar je manj od evropskega povprečja. Ta znaša 11,4 odstotka (za dobrih 18 odstotkov več). Največji delež javnega denarja nadzorujejo na lokalni ravni prav v državah, ki imajo velike občine (Skandinavija). Na Danskem je ta delež leta 2013 dosegel 36,3 odstotka in še narašča.
A še bolj zanimiv je drug pogled – primerjava s celotno porabo javnega sektorja. Slovenija ima namreč najdražji javni sektor v Evropi. Za delovanje države porabijo evropske države v povprečju 48,5 odstotkov BDPja, pri nas pa skoraj šestdeset (59,7). Kos nam je le Grčija, kjer je ta delež za pol odstotka nižji.
Podatke Eurostata si lahko ogledate na tej povezavi.
Mit o veliki porabi občin = OVRŽEN
3. OBČINE SO PREZADOLŽENE.
V prihodnosti bo vsak deležen petnajstih minut slave, je menda rekel Andy Warhol. Za Gornje Petrovce je prihodnost že tu: tako kot je vsakega prvega septembra novica dneva, da se je začela šola, je konec avgusta veliko novinarsko odkritje zadolženost občine Gornji Petrovci. Ta pomurska občina naj bi bila kronski dokaz za razsipnost in obremenjenost občin s posojili.
Zlati kamen je prvi opozoril, da je dolg občin večinoma zelo majhen in obvladljiv in da je tako za obseg skupnega dolga kot za njegovo rast zaslužna peščica mestnih občin. To stališče je septembra lani potrdilo tudi mnenje sveta Banke Slovenije, ki je dolg občin ocenilo kot neproblematičen.
Mit o prezadolženosti občin = OVRŽEN
4. OBČIN JE PREVEČ.
Zagovorniki administrativnega posega v lokalno samoupravo (in z ustavo zajamčene pravice VSEH prebivalcev Slovenije) so v preteklosti najpogosteje uporabljali dva argumenta. Prvi je bil ta, da so manjše občine manj učinkovite. Praviloma so se pri tem opirali na mnenje »stroke«, ki pa je pozabila podpreti svoje trditve s podatki. Naši podatki kažejo, da ni mogoče vnaprej povezovati velikosti in učinkovitosti občine.
Drugi argument je bil, da »imajo manj občin v Evropi«. Podatki pokažejo, da to ni res. Zdaj je v modi tretji argument: ker je tako na Danskem in ker zmanjšujejo število občin tudi v Avstriji. Pri tem zamolčijo, da sta sistema lokalne samouprave v teh dveh državah v temelju zasnovana drugače – poglejte le podatke o tem, kolikšen delež javnih sredstev porabijo na Danskem na lokalni ravni. Ali pa koliko občin imajo na Gradiščanskem po zmanjšanju števila občin. Veljavnost argumenta »ker je tako na Danskem (ali v Avstriji)« je brez podatkov in konteksta tolikšna, kot če bi trdili, da Slovenija nujno potrebuje kraljico, »ker jo ima Danska«…
Še ena zanimiva podrobnost: ste se vprašali, od kod prihajajo zagovorniki administrativnih rezov lokalne samouprave? Bržkone iz mestnih občin in ne iz krajev, kot so Razkrižje, Odranci ali Kostel.
Pozor, ne trdimo, da je občin premalo ali ravno prav. Trdimo le, da je število občin posledica celotnega sistema lokalne samouprave in da izboljšanje lahko dosežemo zgolj na tej, sistemski ravni, ne pa z »blaženjem simptomov«.
Mit o »pravem« številu občin kot orodju za preprost izhod iz krize = OVRŽEN
5. Z UKINJANJEM OBČIN BI PRIHRANILI DENAR
To je različica mita o učinkih administrativnega ukinjanja občin. Zagovorniki doslej še niso predstavili analize, ki bi to potrdila. Naša hitra analiza stroškov uprav majhnih občin je pokazala, da bi letni prihranek v najboljšem primeru znašal okrog 10 milijonov evrov. Ob tem nismo upoštevali stroškov samega zmanjševanja. V poslovnem svetu velja, da so le stroški nekaj, na kar se da računati z gotovostjo, na prihranke in dobiček pa nikakor ne. Bivši minister za javno upravo je ob vsaki priložnosti navedel drug znesek, vsote pa so divje nihale od nekaj deset pa do 500 milijonov evrov in več.
Mit o velikem prihranku na račun zmanjševanja števila občin = OVRŽEN