Če primerjamo občine med seboj po zadolženosti, običajno uporabljamo kot kazalnik zadolženost na prebivalca. Kazalnik je preprost in zgovoren: z malo poenostavljanja lahko rečemo, da je za to vrednost zadolžen vsak prebivalec občine. Šibka točka tega preprostega kazalnika je ta, da nikjer ne upošteva siceršnjega finančnega položaja občine. Občine se med seboj lahko zelo razlikujejo po tem, koliko dolga so zmožne prevzeti in servisirati, ne da bi to ogrozilo finančno poslovanje občine. Zato zlasti v mednarodnih primerjavah uporabljajo drug kazalnik – primerjavo med stroški za servisiranje dolga in lastnimi prihodki občine.
Pogled na slovenske občine po tem kazalniku daje precej drugačen vtis kot preprosta zadolženost na prebivalca. Poglejmo le »zloglasne« Gornje Petrovce, občino, ki je vsako leto za en dan medijska zvezda. Ko ministrstvo za finance objavi podatke o zadolženosti občin, slovenski mediji kot eden postavijo Gornje Petrovce na piedestal najbolj zadolžene občine na prebivalca. Toda če pogledamo finančno težo bremena dolga v letu 2014, so Gornji Petrovci prav solidni: servisiranje dolga je to občino lani stalo 2,4 odstotka njenih lastnih prihodkov. To je relativno zelo dobra vrednost – srednja vrednost za 211 občin je bila v letu 2014 4,8 odstotka, povprečje pa 5,8 odstotka.
Graf: razredi občin glede na breme zadolženosti.
23 občinam lani ni bilo potrebno za servisiranje dolga porabiti niti evra. Po drugi strani je imelo 22 občin lani zelo čutilo breme zadolženosti: za servisiranje dolga so porabili več kot 10 odstotkov lastnih prihodkov. Prednjači mikroobčina Solčava: tam so za servisiranje dolga lani porabili več kot polovico lastnih prihodkov (50,5%)!
Ampak…
Čisto vsak kazalnik ima svoje pomanjkljivosti, če ga ne preberemo prav: prvič, če ne upoštevamo metodologije in s tem omejitev podatka, ki so indikatorju lastne, in drugič, če ne upoštevamo širšega konteksta.
Indikator bremena zadolženosti nam pokaže težo tega bremena v določenem obdobju – in čisto nič več. Prav primera Gornjih Petrovce in Solčave nam izvrstno pokažeta, kje so zagate tega indikatorja – in torej kako je potrebno indikator uporabljati v praksi. Prvi podatek, ki dodatno osvetli vrednost našega indikatorja, je struktura bremena: koliko je občina porabila za obresti in koliko za vračanje glavnice. Zelo hitro lahko ugotovimo, da je hudo breme Solčave lani posledica zelo agresivne strategije razdolževanja. Za odplačilo dolga je Solčava lani namenila 47,9 odstotka svojih lastnih prihodkov. Kako je bilo to možno? Le na en način – tako, da je občina najela nova posojila. Njihova vrednost je lani znašala 88 odstotkov vrednosti odplačila dolga občine. Zato nam indikator bremena zadolženosti ne pove dosti, če ne pogledamo tudi, kaj se z dolgom občine dogaja sicer.
Če upoštevamo tudi to dodatno zadolževanje občine, se je dejansko občina razbremenila bistveno manj. »Neto breme dolga« – torej vsota obresti in razlike med odplačilom dolga in novim zadolževanjem – za Solčavo pomeni 8,4 odstotka lastnih prihodkov v letu 2014. Tudi če upoštevamo obresti, to še vedno kaže, da občina zelo pospešeno skuša zmanjšati svojo zadolženost. Če upoštevamo več indikatorjev hkrati, nam to jasno pokaže tudi, da je dolg za Solčavo resen problem.
In Gornji Petrovci? Če Solčava skuša agresivno zmanjševati zadolženost, je strategija Gornjih Petrovcev povsem drugačna. Občina lani za odplačilo glavnice ni namenila nič: celotno breme zadolženosti so lani tako prinesle obresti. Za obresti je lani ta občina plačala 2,4 odstotka lastnih prihodkov. To ni malo: le devet občin je za obresti namenilo relativno več. Največje breme so obresti pomenile za Šalovce (4 odstotke) in Mozirje (3,9 odstotka). Ob tem se Gornji Petrovci lani niso dodatno zadolževali – vrednost dolga tako ostaja nespremenjena.
Dva ključna podatka nam tako kažeta, da imajo tudi Gornji Petrovci resno občutijo breme dolga: prvi je ta, da je dolg preprosto visok in se lani ni zmanjšal, drugi pa je velik delež, ki ga imajo obresti v lastnih prihodkih občine.
Sklep?
Indikator finančnega bremena bomo sicer uporabljali, a preprosto zato, ker je del mednarodnega standarda za indikatorje uspešnosti lokalnih skupnosti ISO 37120. Ko v naš sistem ISSO vključujemo indikatorje, ki so del mednarodnega standarda, dajemo občinam orodje za globalno primerljivost. Toda kot kažeta primera, ki smo jih predstavili, je potrebno to orodje uporabljati z veliko mero previdnosti.
Kazalnik je morda manj uporaben za razvrščanje občin, zelo pomemben pa je lahko kot orodje, s pomočjo katerega v lokalnih skupnostih lahko načrtujejo primerno raven svoje zadolženosti. V sedanjih zaostrenih razmerah bodo občine bržkone prisiljene se še bolj zadolževati, če bodo želele investirati v razvoj.
Kako smo indikator izračunali?
Davčno breme je vsota odplačil dolga (postavka 550 v enotnem kontnem načrtu) in plačila obresti (postavka 403. Lastni prihodki občine so prihodki, zmanjšani za vse transferje in za kapitalske prihodke.
Celoten seznam občin s podatki o bremenu zadolženosti
