»Za Kolektor bi bilo ceneje, če bi se ob zaprtju Rudnika živega srebra tudi sam preselil nekam drugam. Pa bi bil tudi tako uspešen? Nikoli! Nikjer drugje ne bi imeli takih ljudi, kot jih imamo tu.« Tako govori župan Idrije Bojan Sever, ki je prva prejela nagrado Zlati kamen za razvojno najprodornejšo občino v Sloveniji.
Sprehodiva se najprej skozi zgodovino. Kateri so bili ključni mejniki razvoja Idrije?
Na prvem mestu je odkritje živega srebra leta 1490 in kasneje izredno bogate žile živo srebrove rude leta 1508. Takrat se je začelo obdobje rudarjenja. Idrijski rudnik je bil drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Ob tem morate vedeti, da je bilo živo srebro nafta tistega časa, Idrija pa v samem središču svetovnega razvoja. To je bila doba izjemne rasti, Idrijski rudnik je razpolagal z najsodobnejšimi napravami in medtem, ko je takrat največji rudnik na svetu, Almaden v Španiji, moral ustaviti proizvodnjo, se je ta v Idriji povečala kar za petkrat. Mirno lahko rečemo, da se industrijska revolucija ni začela v Angliji, ampak v Idriji. Če v 18. stoletju Idrija ne bi bila sposobna tudi s pomočjo inovacij pridobiti toliko živega srebra, bi se Evropa razvijala bistveno počasneje.
Naslednji pomemben mejnik je zaprtje rudnika leta 1977, ki je minil brez socialnih posledic za Idrijo, začela se je razvijati industrija in zdaj imamo na našem območju dve mednarodni korporaciji, Kolektor in Hidrio, nezaposlenosti skorajda ne poznamo. Na podlagi 500 letne tehniške dediščine smo najprej uspeli preiti v industrijsko družbo, zdaj pa prehajamo v storitveno.
Zaprtje rudnika bi lahko pomenil velik socialni pretres za občino. Kako ste se mu izognili?
Rudnik je zaposloval predvsem moške, ženske so večinoma klekljale. Da bi omogočili zaposlitev tudi občankam, je leta 1963 nastal Kolektor, nekoliko kasneje kasnejša Rotomatika in Hidria. S tem so nastali zametki industrije, na katero smo se naslonili, ko se je rudnik zapiral. Hkrati smo od države dobili ugodne kredite za prestrukturiranje, ki smo jih res dobro izkoristili. Izkazalo se je, da lahko pozitivne učinke črpamo ravno iz naše 500 letne tradicije rudarjenja, na primer inovativnost in inteligenco razmišljanja. V teh grapah se je bilo treba boriti za preživetje in delovna storilnost je obrodila rezultate. Poleg tega smo znali svoje dosežke dobro iztržiti. Če ponazorim s primerom. Če bi Kolektor danes ustavil stroje, bi približno 60 odstotkov evropske avtomobilske industrije obstalo v roku treh dni.
Kako se zgodovina vgrajuje v strateške usmeritve za naprej?
Predvsem moramo ohranjati, kar smo se dobrega naučili in ne ponavljati napak. Idrija je bila skozi zgodovino tesno povezana s svetom, zaradi svojega strateškega pomena smo odgovarjali neposredno Dunaju, cesarju. To odprtost smo nato nekoliko zanemarili, zato je toliko bolj pomembno, da se spet odpremo v svet in skušamo peljati razvoj naprej tudi s pomočjo zgledov in dobrih praks sorodnih pokrajin.
Trenutno je 80 odstotkov ljudi zaposlenih v industriji, kar je slabo. Ne smemo biti tako močno odvisni zgolj od industrije, da se nam ne zgodi še en rudnik. Če nič drugega, so to razvojno usmerjena podjetja, zato lahko pričakujemo, da se bo število delovnih mest postopoma zmanjševalo.
Kakšna je vizija razvoja: kje bo Idrija čez 10 ali 20 let?
Idrija bo moderno srednjeevropsko mesto, primerljivo z drugimi mesti v alpskem prostoru. Odlikovala jo bosta skrb za okolje in urejena infrastruktura, ljudje pa se bodo zavedali, da se imajo za to, kar imajo, zahvaliti svoji zgodovini, svojim prednikom in da je naša dolžnost, da svojim otrokom zapustimo Idrijo v dobrem stanju in z možnostmi nadaljnjega razvoja.
Katere so ključne točke razvoja, na katerih gradite to vizijo?
Pred tremi leto smo oblikovali strategijo razvoja Idrije do leta 2020. V njej smo skušali določiti, kako uravnotežiti primanjkljaj v razvoju infrastrukture. Na industrijski razvoj nimamo vpliva, ta se izjemno hitro razvija. Delavci imajo zato dobre plače, vendar tu ta denar težko porabijo, saj razvoj infrastrukture zaostaja za razvojem industrije. Po eni strani moramo torej razviti storitveno dejavnost, predvsem turizem, da bi lahko ljudem zagotovili nova, oziroma drugačna delovna mesta, hkrati pa je potrebno razvijati tudi infrastrukturo. Pa to ne pomeni samo cest, vlagati je potrebno tudi v kulturo, šport, ipd. aktivnosti morajo biti uravnotežene, drugače zamrejo. Prava umetnost je, kako ob omejenih sredstvih vse te potrebe uravnotežiti. Pri tem sledim dvem vodilom. Občina mora biti za ljudi vedno bolj prijazna, razvoj pa mora biti zdrav, stvari ne smemo poskušati prehitevati.
Katera področja so za vas najpomembnejša?
Na prvem mestu je zagotovo čista voda, ureditev čistilnih naprav in kanalizacije. Sledi ureditev cest, internet in telekomunikacije, kjer precej sredstev namenjamo razvoju širokopasovnega omrežja, pa razvoj različnih dejavnosti na področju športa, kulture, … In pa seveda turizem. Lani smo bili Alpsko mesto leta in Evropska destinacija leta (EDEN). Letos računamo, da se nam bo na podlagi naše tehniške dediščine uspelo vpisati na UNESCOv seznam svetovne dediščine, še naprej razvijamo Geopark, park biotske raznovrstnosti, zavezani smo trajnostnemu razvoju, alpski konvenciji, skrbimo za varstvo tal, zraka. V Idriji nikoli ne bomo imeli množičnega turizma, ampak bolj butičnega. Imamo največ tehniških spomenikov v Sloveniji, kar 30 odstotkov vseh je v Idriji, treba je vlagati v izkustveni turizem, …
Kako vam uspe razvojne zgodbe peljati tako sistematično, obenem pa inovativno in drzno ter na koncu uspešno?
Če hočeš biti uspešen, moraš imeti koncept, sistem in vsak mora vedeti kaj mora delati. Najtežje je določiti, kaj bi rad, a ko je to narejeno in imaš oblikovane dobre projekte, je to odlično izhodišče za pridobitev denarja. Poleg tega moraš imeti pri projektu pred seboj vedno veliko sliko in upoštevati različne vidike posameznih vprašanj. Ko smo v projektu čistilne naprave dobili predračun za 10 milijonov evrov, sem se najprej vprašal, kako se bodo občani odzvali na tako zajeten projekt. Izkazalo se je, da se da čistilno napravo narediti tudi za bistveno manjši znesek in zdaj bomo za 9 milijonov evrov uredili meteorne vode, kanalizacijo in čistilno napravo. To je ena plat medalje. Druga zanka pa je, da je denar v proračunu predpogoj za odobritev sredstev. To rešujemo tako, da z omrežninami zbiramo dodaten denar za financiranje. Ker z zaposlitvami pri nas ni težav, občani nimajo veliko proti, da po svojih močeh prispevajo k razvoju. Računam, da bomo infrastrukturne projekte do leta 2017 uspešno dokončali prav s pomočjo kombinacije evropskega denarja in namensko zbranega proračunskega denarja.
Uspešne zgodbe so vedno zgodbe kolektiva, oziroma širšega okolja. Brez vključevanja občanov se stvari najbrž ne bi odvijale tako hitro ali na tak način, v tako smer. Posebnost Idrije je, da ima svoje vizije in strateške načrte celo na ravni krajevne skupnosti. Kakšna je vloga občanov v razvoju Idrije?
V občini Idrija imamo 10 krajevnih skupnosti, ki so bile tudi vključene v oblikovanje skupne strategije. Redno jih obiskujem in povsod, kjer pokažejo pripravljenost nekaj narediti, jih podprem, da lahko projekte tudi sami izvedejo. Zgledi pa vlečejo. Seveda govorim o konkretnih projektih, ne le o pesniških željah in zahtevah. Dve tretini projektov, ki smo si jih zadali v strategiji, smo že izpeljali. Nastajajo pa nove in nove ideje.
Za razmeroma majhno občino ste nadpovprečno vpeti v mednarodne projekte, zdi se, da celo bolj kot v sodelovanje s sosednjimi občinami…
Preprosto moramo biti usmerjeni v Evropo. Zgledovati se moramo po močnih in tistih, ki se v alpskem prostoru soočajo z enakimi infrastrukturnimi težavami kot mi. Ugotavljamo, da se in eni in drugi lahko učimo drug od drugega. Nastopamo kot širša regija, kar je že priprava na zahteve razvojne strategije Evrope leta 2014, ki bo temeljila na povezovanju regij. Večje regije bodo upravičene do več razvojnega denarja. Če bi o tem začeli razmišljati šele čez dve leti, bi z iskanjem primernih partnerjev mimogrede izgubili naslednje dve ali tri leta. Obenem velja žalostna resnica, da je povezovanje navzven lažje kot doma, preveč smo si nevoščjivi. Če govorim o turizmu, se zavedam, da je Idrija sama premajhna, da se moramo povezovati na nivoju regije. Kaj regije, celotne Slovenije! Poiskati bi morali izdelke in storitve, ki bi nas povezali, oblikovati nek skupni celostni koncept. In to je pri nas tako težko, ker vsakogar zanima le njegov košček vrta. Leta 2016 bomo na primer Svetovni čipkarski kongres izvedli v Ljubljani, čeprav naravno sodi v območje Idrije. Ampak naša občina ne bi zmogla sprejeti 10 ali celo 20 tisoč ljudi in gre za popolnoma logično rešitev, s katero sam nimam nobenega problema, saj vem, da bo imela od tega tudi Idrija velike koristi. Hočem povedati, da se z drugačnim odnosom da veliko narediti tudi na ravni Slovenije, ampak Idrija se mora vendarle odpreti tudi v svet. In to nam uspeva.
Zanimivo je, da namenja Idrija v obdobju 2011 – 2015 precej več sredstev za varstvo okolja (16 milijonov evrov) kot za gradnjo in vzdrževanje cest ter druge prometne infrastrukture (10 milijonov). Lahko pojasnite?
Pomemben je trajnostni razvoj, da znamo poskrbeti, da bomo dobro živeli tudi čez 10 ali 20 let. To pa je enačba, ki vključuje veliko dejavnikov in marsikak kompromis, za katerega se nato izkaže, da je to samo na prvi pogled, saj širša slika pokaže, da imamo na koncu vsi več. Začne se pri banalnem vprašanju, ali sem za ogrevanje z biomaso, ki je imamo tu dovolj, pripravljen plačati 10% več, kot če bi mi plin do hiše pripeljali Arabci ali Rusi, pri čemer to pomeni obenem tudi to, da sem mimogrede po svojih močeh poskrbel za okolje in da ima zaposlitev tudi moj sosed. In ali je moj sosed pripravljen plačati nekaj več denarja za zelenjavo, ki jo pridela naslednji sosed? To miselnost moramo postopoma spremeniti. Problem je, ker nas je premalo, zato nas vse več stane, tudi 30 odstotkov več kot kje drugje, kjer je gostota prebivalcev večja. Ampak če se zavedamo, da imamo na koncu vsi več od tega in hkrati čuvamo svoje okolje, se to splača. Naredim in dam nekaj več, zato da nekaj več dobim. Ko smo uvedli kmečko tržnico, je bilo kmete na njej na začetku sram prodajati, ampak izkazalo se je, da vse kar ponudijo, takoj prodajo, pa čeprav je dražje. Če bi kmetje ostali na podeželju, bi samo s predelavo biomase lahko zagotovili 25 delovnih mest. Geopark je ogromen projekt, v katerem spodbujamo ljudi, da bi izkoristili evropski denar in ponudili turistom sobe na podeželju, da bi tržili izksutveni turizem. Vendar, ponovno, te ideje in projekti se ne smejo razvijati sami zase. Če želimo biti uspešni, mora iz njih nastati sistem.
