Rdeča nit letošnjega Zlatega kamna je – stopimo skupaj. Zlati kamen praznuje desetletnico, čaka pa nas še en, neprimerljivo večji jubilej. Pred tridesetimi leti smo znali stopiti skupaj in uresničiti svoje sanje. Zdaj lahko nemalokrat slišimo: ali se je splačalo? Odgovoril bi: poglejte slovenske občine in razvoj, ki so ga naredile v tem obdobju.
Ne zanašajte se na vnaprejšnje mnenje. Poglejte podatke. Preverite stara poročila. Ne sklepajte na pamet. Primerjajte stanje pošteno, celovito in brez predsodkov.
Kaj boste odkrili? Prej dostikrat zanemarjena zakotja so se spremenila v živahne kraje, kjer se vse bolje živi. V oddaljenih dolinah lahko najdete kraje, ki živijo zeleno in digitalno prihodnost. Poglejte Idrijo, dvakratno prejemnico nagrade Zlati kamen. Ali pa Ljubljano. Bila je zaspano provincialno mesto. Zdaj ni le sodobna evropska prestolnica – ampak je svetovna turistična uspešnica. Če le sveta ne ustavi kakšen majhen virus.
Pred desetletjem smo sprožili projekt Zlati kamen po eni strani zaradi globalnega pomena lokalnega razvoja, po drugi pa zato, ker smo na tej ravni pri nas odkrili ogromno pozitivne energije. V desetih letih smo odkrili vrsto zgodb, ki dajejo navdih in zbujajo optimizem. Dajejo vero in upanje.
Pri delu za letošnji izbor smo imeli ponovno težko delo. Finalistk je zaradi razmer le osem. A med njimi je bilo težko izbrati najboljše. Kot je resnično težko izbrati najboljše kandidatke za finale. Dobrih primerov je veliko. Vsak kraj ima svojo zgodbo – svoje prednosti in svoje težave. Zlati kamen prejme le ena občina za zgodbo, ki nas v nekem letu prepriča najbolj. A spodbudo in priznanje želimo dati vsem. Kajti v desetih letih ste v slovenskih občinah naredili pomembne premike. Občine zdaj niso občine izpred desetih let.
Kaj smo odkrili letos posebnega, drugačnega? Rdeča nit letošnjega izbora je bila sodelovanje. Našli smo kraje, ki ne poznajo ne občinskih ne državnih mej. Pomembno pa je tudi sodelovanje znotraj kraja. V težkem letu 2020 smo odkrili veliko dobrih gest, pobud prebivalcev, ki so jih lokalne politike in uprave znale spodbuditi in podpreti. Požrtvovalnost in prostovoljstvo sta bila tako rekoč pravilo.
Na lokalni ravni smo odkrili še eno posebnost. Malenkost. Besedico hvala. Na državni ali globalni ravni jo slišimo redko ali nikoli. V 212 občinah praktično ni bilo županje ali župana, ki se v času epidemije ne bi zahvalil prebivalcem. Ne le tistim, ki opravljajo požrtvovalno svoj poklic, ampak vsem. Zato, ker so se v epidemiji vedli prav. Zato, ker so potrpežljivo prenašali ukrepe.
Besedica hvala je drobna gesta. Je majhna stvar. A majhne stvari niso nepomembne. Kot lahko vidimo, lahko cel svet ustavi neka povsem majhna stvar. In bolni svet bodo tudi ozdravile majhne stvari. Tako majhne, kot so pogum, svoboda, upanje ali optimizem. V tisočletjih lahko najdemo o tem brez števila pričevanj, trdnih kot kamen.
Hvala, da ste bili deset let z nami, da ste nas spremljali in podpirali. In hvala za upanje in za navdih.
Robert Mulej
glavni urednik
