Med glavnimi nauki v prvem valu epidemije covid19: med neodpornostjo na virus in onesnaženostjo zraka je izrazita korelacija. V Italiji, ki je sodila med najbolj prizadete države v Evropi, so ugotovili jasno povezanost med številom obolelih, resnostjo simptomov in onesnaženostjo zraka z drobnimi delci.
Vprašanja, povezana s prometom, so zato v italijanskih mestih postala prednostna. Po eni strani je potrebno promet omejiti, saj so motorji z notranjim izgorevanjem med pomembnejšimi viri onesnaženja zraka z drobnimi delci. Po drugi strani so se zmogljivosti javnega prevoza zelo zmanjšale: da bi lahko vzdrževali potrebno razdaljo med ljudmi, se je v Milanu povprečno dnevno število prepeljanih potnikov s podzemno železnico zmanjšalo s 1,4 milijona na 400.000.
Rešitev zagate? Spodbujanje hoje in kolesarjenja. V Milanu so poleti zaprli za avtomobilski promet 35 kilometrov cest – te površine so zdaj namenjene kolesarjem in pešcem. Na cestah, ki so v središču mesta ostale odprte za motorna vozila, je hitrost omejena na 30 kilometrov na uro. Paradoksalno: s to omejitvijo želijo povečati pretočnost prometa, obenem pa narediti mesto bolj varno za pešce.
Podobno ravnajo tudi v številnih drugih evropskih mestih. Spodbujanja hoje in kolesarjenja so se lotili tudi v Rimu. V Berlinu po pandemiji pospešeno širijo kolesarske steze na račun cest (in ne na račun pločnikov, kot je to pogosto pri nas). V Bruslju imajo od začetka maja pešci in kolesarji prednost pred vozili na celotnem območju centra mesta. Hitrost je omejena na 20 kilometrov na uro. V Parizu širijo kolesarsko omrežje, obenem pa povečujejo širino obstoječih stez. Spomladi so začeli graditi devet kolesarskih cest, ki povezujejo predmestja s središčem. Te ceste, namenjene le kolesarjem, omogočajo hitro in udobno kolesarjenje.
Vsi ti ukrepi so neposredna posledica pandemije. Ob tem v mestih ne pozabljajo na javni prevoz in dolgoročnega pomena, ki ga ima dobro delujoče omrežje za zdravje prebivalcev. V Parizu imajo denimo se v novem šolskem letu mlajši od 18 let brezplačno vozijo s podzemsko železnico. O uvedbi brezplačnega javnega prevoza razmišljajo tudi v Los Angelesu.
Zaradi virusa covid19 je doslej po celem svetu umrlo nekaj več kot milijon ljudi. Zaradi onesnaženega zraka umre letno 4 milijone ljudi. Vsako leto. Tu so šteti le primeri, ko gre za neposredne učinke onesnaženosti. Pri virusu covid19 so evidence neenotne: v večini držav so med mrtve šteli vse, ki so bili okuženi z virusom, torej tudi tiste, ki so bili resno bolni že pred okužbo. Več kot 75 odstotkov umrlih je starejših od 64 let. Na svetu vsako leto umre zaradi avtomobilskih nesreč okrog 1,3 milijona ljudi. Več kot polovica je mlajših od 44 let. Ni znano, koliko ljudi vsako leto umre zaradi premalo gibanja.
